[ Pobierz całość w formacie PDF ]

sledili, mrzli in grozni, topi, obupa polni in nemih sol-
za, temne bojazni pred bodoãnostjo. Ali ko se ji je rodil
sin, ta sin, sin njene du0 e, je usmiljena roka izbrisala iz
njenega srca vso grenkobo spominov, Ïalost ji je ublaÏi-
la v mehko toÏnost, strah ji izpremenila v upanje. Nova
moã je pri0 la v njeno telo, vrnila se je mladost, polna za-
upanja in priãakovanja. Zdaj je potolaÏena. Tako preãu-
deÏno podoben je njen sin njemu, njenemu oãetu. Ne-
kaj mesecev je 0 ele star, in vendar je Ïe vse, kar je kra-
91
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
silo oãeta v njenih oãeh, zarisano v njegov otro0 ki, neÏni
obraz. âuti, silno ãuti, trdno veruje, da bo ta njen sin
uteha njene starosti. Niã veã se ne boji Ïivljenja. Kaj ji
more 0 e storiti? Kaj nima 0 ãita v otroku, ki jo bo varoval
vseh udarcev? Karkoli ji je 0 e usojeno, da pretrpi, bo
pretrpela lahko, kajti zdaj ve, tam v bodoãnosti, ãez
dvajset let, se zaãne drugo Ïivljenje, novo in lepo. Ve, da
je Roman izgubljen, da je ni moãi, ki bi ga re0 ila njego-
vih slabosti; ve, da jo 0 e ãaka od njega to in ono, poni-
Ïanje, sramota morda. Ali vse bo lahko prestala; zaradi
sina mu bo odpustila. Vse oãetove grehe, vse njegove
slabosti, vse poravna njen sin Rajko, njegov vnuk. Ona
to ãuti, ona to ve. Kakor ãudeÏ jo je prerodilo to spo-
znanje, da je otrok podoben njemu, njenemu oãetu. Ve-
ruje, trdno veruje, da je upanje, ki ji je zasvetilo iz obra-
za tega otroka, ne prevari. Vzgajala ga bo skrbno, kakor
0 e ni nikdar nobena mati vzgajala svojega sina. Najlep0 e
seme zaseje v njegovo du0 o, nad vsakim njegovim kora-
kom bo bedela, dokler ne odraste in bo sam dovolj mo-
ãan za borbo Ïivljenja. Îe ga vidi pred seboj, zrelega
moÏa, in tak je, kakor je on, njen oãe, ki ga spo0 tuje nad
vse ljudi. O, njeno srce je polno ponosa, sreãno je in ves
strah pred bodoãnostjo je izginil iz njega!
Tako je pisala svojemu oãetu.
Oãe, ki je bil Ïe sedemdesetleten starec, ji ni odgovoril
tako hitro in ne tako, kakor je priãakovala.
92
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
»S teÏkim srcem sem bral tvoje pismo, hãi,« ji je pisal.
»Bral sem tvojo obtoÏbo, ki sem jo Ïe zdavnaj slutil in ki
si jo zamolãevala tako dolgo. Tudi zdaj mi niã ne oãita0 ,
in vendar je tvoja nesreãa teÏko breme za mojo vest.
Mnogo noãi sem razmi0 ljal o tem in jasno vidim, da sem
kriv, kakor sem se bal Ïe dolgo. Vse, kar si pretrpela,
sem ti jaz storil. Na svojem otroku sem zagre0 il najteÏ-
ji greh svojega Ïivljenja. Biser sem imel in sem ga dal
prvemu, ki je pri0 el in me prosil zanj. In nisem ga vpra-
0 al, kaj bo z njim; nisem se brigal, ãe se bo ponosno oki-
til z njim ali ga poteptal v blato. Ti si molãala, tvoja pis-
ma so bila hladna in kratka, tuja. Nisem vpra0 al, zakaj
si molãala, nisem pri0 el pogledat, kako Ïivi0 . Nisem po-
grajal zeta; niti z eno besedo ga nisem posvaril in poka-
ral, nisem mu rekel, da ne trpim, da mi trpinãi in po-
niÏuje edino hãer. To bo teÏilo moja zadnja leta in niti
ob smrtni uri si ne odpustim te stra0 ne lahkomiselnosti,
s katero sem zagre0 il zloãin, ki se ti pokori0 zanj po ned-
olÏnem.
Zahvaljujem te za veliko ljubezen, ki jo goji0 zame,
svojega oãeta; ne zasluÏim je tako, kakor bi rad. Hvale-
Ïen sem ti, da 0 e v sinu ljubi0 mene in te veseli, da mi je
podoben, ter Ïeli0 , da bi mi bil enak tudi po srcu in zna-
ãaju. Ljuba hãi, Ïelim ti, da doÏivi0 od njega samo dobro
in lepo. Îelim ti, da ne bi tudi on kdaj gre0 il nad teboj,
kakor sem gre0 il jaz, da ti ne uniãi, ãetudi nehote, sta-
93
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
rosti tvoje, kakor sem ti jaz, tvoj oãe, nehote uniãil mla-
dost. Vroãe Ïelim, da se ti izpolnijo v njem vse tvoje
nade. S solznimi oãmi mislim nanj in ãe imajo Ïelje star-
ca deda moãi in blagoslova, blagoslavljam sleherni dan
njegovega Ïitja. Naj bo po0 teno, sreãno in na korist nje-
mu in vsem ljudem, ki ga bodo poznali.
Nate, hãi, mislim z Ïalostjo. âeprav se hvali0 , da je
nov pogum v tvojem srcu, vendar je mene starca strah
zate. Rad bi ti pomagal, ko bi mogel, rad bi umaknil s
tvojih potov vso nesreão, ki te 0 e ãaka. Naj pade name,
ki sem Ïe star in odveã! Toda vem, da so te Ïelje zaman,
ãetudi prihajajo iz odkritosrãnega, na Ïrtve pripravlje-
nega srca. Vsak gre sam svojo pot Ïivljenja, od rojstva v
smrt. Sam mora vse nositi, vse trpeti. Morda je bila dru-
ga, svetlej0 a, lep0 a pot pripravljena zate, a sem ti jaz pre-
zgodaj rekel: Tja pojdi! in si 0 la. Zdaj je prepozno vse
kesanje. Niã se ne da veã popraviti, niã izbrisati, niã za-
ustaviti.
âe si kdaj v skrbeh, mi pi0 i. Jaz bom po svojih skrom-
nih moãeh nalagal vsak mesec, kar nama ostane z ma-
mo od penzije, v hranilnico za Rajka, da bo imel majh-
no pripomoã za 0 tudije, ko odraste.
Roman mi je pisal pred mesecem s Tirolskega, naj mu
po0 ljem tisoã goldinarjev, da jih potrebuje za neko lesno
kupãijo pod roko, ki mu obeta lep dobiãek. Poslal sem
mu jih, ãeprav ne lahko. Nimam mnogo veã in nekaj bi
94
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
rad, da ostane, da bo meni in mami za pogreb in zadnji
stan. Obljubil mi je, da mi vrne. Ali zdaj, ko sem dobil
tvoje pismo, vem, da bi zastonj ãakal na to. Naj bo, me-
ne to ne boli. Le Ïal mi je, da nisem denarja poslal raj0 i
tebi in otrokoma, ki bi ga gotovo bolje porabili.«
âudno je to pismo zadelo Tildo.
Lepo je pisal oãe, in vendar& Tako malo je pisal o
vnuku& Ni ji pritrdil, da ima prav, da upa toliko, da to-
liko priãakuje od tega sina, ki je 0 e majhen otrok. Niã ni
omenil njenih naãrtov in da veruje vanje, da veruje v
njene svetle sanje o bodoãnosti. Kakor da Ïdi nezaupa-
nje in bojazen za njegovimi besedami&
Ne, ne! On lahko dvomi, ki je Ïe star in daleã in ne
pozna, ne vidi njenega otroka.
Nagnila se je nad posteljico svojega sinka, vzdignila
ga na prsi in radostno je vzkipel ponos v njenem srcu,
sladka vera v lep0 e bodoãe dni. Ah, ne, proã, dvomi!
Ona ãuti, ona ve, da je ne bodo goljufale nade, ki jih je
splela okrog tega otroka. Nikoli!
In 0 ele potem se je vrnila k oãetovemu pismu in k od-
stavku, v kateremje pisal o denarju, ki ga je poslal nje-
nemu moÏu, Romanu.
Oh, torej je vendar 0 el tudi k njenemu oãetu beraãit in
lagat! Ni ga bilo sram!
Sela je in mu pisala, naj tega ne napravi nikoli veã, ãe
hoãe 0 e kdaj stopiti pred njene oãi in pozdraviti otroka.
95
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
Poslal ji je sto goldinarjev in ji pisal, da je igral na
borzi in dobil lepo vsoto; zdaj Ïe ve, kako je treba zaãeti,
da ãlovek obogati; 0 e hvaleÏna mu bo; otroci ga bodo 0 e
blagrovali. On bi bil Ïe zdavnaj kaj dosegel, samo ozke
razmere so ga vedno du0 ile in potiskale nizdol. Njega
ljudje 0 e ne poznajo, tudi ona ga ne pozna; bo Ïe 0 e vi-
dela, koga ima za moÏa. Podjetnosti je treba, s filistrsko
kramarijo se niã ne doseÏe.
Pred oãmi se ji je stemnilo, ko je brala to pismo. Kam
spet drvi? V kak0 en nov propad sili in peha s seboj tudi [ Pobierz całość w formacie PDF ]